Učenje glasbe, učenje vrednot

Skoraj petnajst odstotkov slovenskih osnovnošolcev obiskuje glasbeno šolo. Bilo bi jih še več, če bi bilo dovolj prostora. Pri tem je zanimivo, da se zdi staršem glasbeno izobraževanje že od nekdaj dobra naložba v otroka in razvoj njegovih sposobnosti.

Starši so od nekdaj radi vpisovali otroke v glasbeno šolo, četudi to od njih zahteva napor in v zasebnih šolah tudi denar. Povečano zanimanje v zadnjih letih pa si pri Zvezi slovenskih glasbenih šol razlagajo s tem, da starši želijo, da njihovi otroci pridobijo vrline, ki jih pri njih gojijo in so v današnjem hitrem tehnološkem času prezrte.

Od individualizma h kolegialnosti

Takšni vrlini sta denimo strpnost in prilagodljivost. Boris Štih, ravnatelj Glasbene šole Velenje in predsednik zveze glasbenih šol, meni: »Učitelji imamo priložnost otroke naučiti obrti, obvladovanja inštrumenta, hkrati pa jih utirimo v vse danes spregledane vrednote, kot so pripadnost, kolegialnost, državljanska zavest. Otroci se učijo inštrumenta pri individualnem pouku, nato pa se vključujejo v skupinski pouk – v komorno in orkestrsko igro, pevski zbor. Družba je danes naravnana k individualnosti, mi pa skozi skupinske aktivnosti ohranjamo ta individualizem ‘vzdržen’.« Nedvomno pa si otrok krepi samozavest in estetski užitek.

Tudi disciplina in vztrajnost sta lastnosti, ki se ju otroci lahko priučijo v glasbeni šoli. »Danes so mladi navajeni, da z enim klikom pridejo do zahtevane želje ali informacije. Pri inštrumentu pa je to malo drugače. Da bi ga obvladali, je treba naprej usvojiti delovne navade,« pravi eden največjih violinskih pedagogov Igor Ozim. »Da se naučiš zaigrati nekaj na violino, je treba ure in ure ponavljati zgolj določen gib oziroma določeno shemo nekih vaj,« dodaja Štih.

Uho, prapočelo vsega

Učenje glasbe vpliva na otrokov celostni socialni, kognitivni in psihomotorični razvoj. To lahko danes tudi izmerimo, opazujemo pojave v možganih in vplive dokažemo. Otroci, ki obiskujejo glasbeno šolo, so tudi v šoli uspešnejši od vrstnikov; razvijejo bralne sposobnosti, različne vrste inteligence, spomin, ustvarjalnost. Vse to naj bi v poznejših letih zaviralo razvoj demence.

»Danes vemo, da je uho prva stvar, ki se začne razvijati v maternici, in je v šestem mesecu že povsem razvito, medtem ko se možgani začnejo razvijati veliko pozneje,« pravi skladatelj, raziskovalec in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani Ivan Florjanc. »Pravzaprav niso možgani tisti, ki imajo vso oblast nad človekom. Prvi življenjsko energijo zažene zvok v polžku notranjega ušesa. Rodili smo se iz tega tresljaja in zvok nam je dal in nam še daje stimulanse v razvoju.« Pravi tudi, da že zgodbe o nastanku sveta omenjajo prapok, Biblija govori o besedi, ki je ustvarjala, tudi indijska verstva govorijo o glasu, ki je nekaj naredil. »Besede imajo določen pomen, ko pa jih izrazimo skozi glasbo, skozi neko orkestrsko skladbo, je zraven še vrsta kompleksnih misli in tudi ravno tako pomembnih pavz,« dodaja skladatelj.

Razvojni psiholog Howard Gardner govori o mnogoterih inteligencah – jezikovni, logično-matematični, prostorski, glasbeni, telesno-gibalni, medosebni, zunajosebni in naravoslovni – in prav vse naj bi se z glasbo krepile. Drugi dokaz ponuja otorinolaringolog Alfred Thomatis, izumitelj mnogih uvidov na področju sluha, ki je dokazal stimulativne učinke določenih visokofrekvenčnih zvokov na centralni živčni sistem, zlasti na predel korteksa, ki je tudi center mišljenja. Ko je preštudiral glas slovitega italijanskega tenorista Enrica Carusa, ki je po nesreči za nekaj časa oglušel, je ugotovil, da je vseeno lahko svoj glas slišal – skozi svoje kosti. Ugotovil je tudi, da uho ne le prenaša zvok, ampak je tudi stikalo. To je bil pomemben prispevek k razumevanju avtizma; avtistični otrok »izkopi« ušesa in živi v svojem svetu. »Glasbe zato niti ne bi imenoval za intelektualno dobrino, rekel bi, da gre za celostno človeško dobrino,« še meni prof. Florjanc.

Ingrid Mager
11. oktober 2016 12. oktober 2016 5:37
https://www.dnevnik.si/1042752607